Rodil sem se leta 1947 na majhni kmetiji v Lašah pri Šmarju pri Jelšah. Osnovno šolo sem obiskoval v Kristan Vrhu, že takrat pa mi je ob opazovanju vaške trgovine postalo jasno, da želim postati trgovec. Privlačilo me je trgovsko delo, predvsem pa dostop do žemljic in bonbonov, ki si jih kot otrok nisem mogel privoščiti.
Po osnovni šoli mi je mama svetovala, naj grem v mizarsko stroko, saj je bil njen brat uspešen mizar v Celju. Ko sem obiskal mizarsko delavnico, sem zaradi hrupa in slabih razmer spoznal, da to ni zame, in trdno sem se odločil postati trgovec. Po dvoletni trgovski šoli in učni dobi v trgovskem podjetju Jelša v Šmarju pri Jelšah sem zaključil še trgovsko šolo v Celju, kamor sem se vsak dan vozil z vlakom. Pot do železniške postaje je trajala pol ure, pogosto po blatu, tako da sem moral ob prihodu na vlak očistiti čevlje.
Prvo delovno izkušnjo sem pridobil v živilski trgovini v Šmarju, kjer sem prvič poskusil banano. Kot edini moški v ekipi sem skrbel za prenašanje težkih vreč riža, sladkorja in moke. Že takrat sem dobival številne ideje za izboljšanje poslovanja, ki sem jih dobil ob opazovanju trgovin v Avstriji in Italiji.
Po opravljenem zaključnem izpitu za trgovca mešane stroke (živilska, tehnična, tekstilna trgovina) sem se redno zaposlil v podjetju Jelša, a me je nizka plača kmalu spodbudila k iskanju nove zaposlitve. Odločil sem se za delo prodajalca na bencinski črpalki Petrola v Celju. V tistem obdobju je bilo delo fizično zahtevno, saj smo morali ročno točiti gorivo, preverjati olje, čistiti vetrobranska stekla in polniti pnevmatike. Kljub zahtevnosti dela sem bil zadovoljen, saj smo prejeli tudi nekaj napitnine.
Po nekaj mesecih sem prešel na Petrolovo črpalko v Rogaški Slatini, ob delu pa sem uspešno zaključil srednjo komercialno šolo ter kasneje napredoval v poslovodjo Petrolove poslovalnice v Šentjurju. Po 15 letih na Petrolu, kjer sem ob delu dokončal še visoko šolo za organizacijo dela v Kranju, sem bil pripravljen na nove izzive. Pridobil sem delovno mesto poslovodje večje tehnične trgovine v podjetju Dom v Šmarju, kasneje pa sem zaradi dobrih poslovnih rezultatov postal referent-organizator za vseh devet poslovalnic enote Šmarje.
Prelomnica v mojem življenju je bil sprejem Zakona o podjetništvu v času Jugoslavije. Že naslednji dan po predstavitvi zakona sem se odločil registrirati lastno podjetje. Dolga leta sem opazoval trgovinsko dejavnost v tujini in želel sem prenesti podobne standarde tudi k nam. V tem času sem bil že poročen in oče treh sinov – Aleša, Boštjana in Mihe. Skupaj z družino smo obdelovali tudi srednje veliko kmetijo, kjer sem kasneje zgradil velik hlev za pitance. Ob registraciji podjetja sem izračunal prihranke in izkoristil priložnost nakupa zemljišča v Rogaški Slatini, kjer sem zgradil in odprl prvo trgovino Jager, v Tržiču, Rogaška Slatina. Začel sem s prodajo živil, tehničnega blaga, tekstila in kavarnico – področja, ki so še danes temelji trgovin Jagros, trgovine Jager.
V začetkih je bila ključna podpora žene Marije, ki je tudi sama imela trgovske izkušnje, sinovi pa so pomagali ob šolanju. Hitro smo spoznali, da je trgovinska dejavnost mnogo donosnejša od kmetovanja, zato smo kmalu odprli drugo trgovino v Šentjurju in ukinili kmetijsko dejavnost. Podjetje je raslo, sredstva smo vlagali v razvoj, kredite pa jemali previdno in premišljeno. Moj moto je bil vedno jasen: Nikoli ne smemo porabiti več, kot ustvarimo.
Po težjem družinskem obdobju in rojstvu hčerke Barbare z novo partnerko Stanko sem moral sprejeti težko odločitev glede prihodnosti podjetja. Predlagal sem delitev lastništva med družinske člane, saj so bili odnosi zame vedno pomembnejši od premoženja. Tako sem podjetje postopoma predal naslednikom in se leta 2021 uradno upokojil, ob tem pa si zagotovil tudi delež ustvarjenega premoženja.
Ker še vedno uživam v delu, sem po upokojitvi ustanovil podjetji Gradnje Jager in Jager Graditeljstvo, s katerim smo kupili in začeli obnavljati hotel na otoku Murter.
Kot rad rečem: Celo življenje sem kupoval delo z denarjem, saj je to ustvarjanje, ki me osrečuje.